Shema arbitražnega postopka

Arbitraža je postopek reševanja sporov pred arbitražnim senatom, ki ga lahko sestavlja eden ali več arbitrov. Ljubljanska arbitražna pravila strankam omogočajo, da se sporazumejo o številu arbitrov. Če takega sporazuma ni spor praviloma rešuje senat, sestavljen iz treh arbitrov, razen če predsedstvo glede na zapletenost zadeve, vrednost spornega predmeta ali druge okoliščine zadeve odloči, da spor rešuje arbiter posameznik.

Kadar v sporu odloča arbiter posameznik, ga stranke nominirajo sporazumno. V primeru, ko je senat sestavljen iz več kot enega arbitra, vsaka stranka nominira enako število arbitrov, tako nominirani arbitri pa nominirajo arbitra, ki bo deloval kot predsednik senata.

Vsak arbiter mora biti nepristranski in neodvisen, o njegovi potrditvi pa odloči sekretariat. Po potrditvi vseh nominiranih arbitrov je senat oblikovan. Po oblikovanju senata in plačilu predujma sekretariat zadevo preda senatu. Senat mora končno arbitražno odločbo izdati v roku devetih mesecev (šest mesecev v pospešenem postopku) po predaji zadeve.

Arbitraža strankam omogoča, da se dogovorijo o vseh bistvenih vprašanjih postopka (npr. števila arbitrov, postopkovnih pravil, sedeža arbitraže, jezika postopka, ipd.).

Shema arbitražnega postopka po Ljubljanskih arbitražnih pravilih

(1)

Arbitražni postopek se začne, ko Stalna arbitraža prejme zahtevo za arbitražo.

Ob vložitvi zahteve za arbitražo mora tožeča stranka plačati vpisno takso. Dokler vpisna taksa ni plačana, sekretariat ne pošlje zahteve za arbitražo toženi stranki.

Zahteva za arbitražo (skupaj z morebitnimi prilogami) mora biti Stalni arbitraži poslana v zadostnem številu izvodov (za Stalno arbitražo, vsako od strank in vsakega arbitra), razen kadar se pošilja v elektronski obliki.

(2)

Opravi se t. im. prima facie kontrola pristojnosti. Stalna arbitraža lahko delno ali v celoti odkloni obravnavanje, če očitno ni podana pristojnost za odločanje po Ljubljanskih arbitražnih pravilih ali če so se po oceni predsedstva stranke dogovorile za uporabo pravil, ki niso združljiva z Ljubljanskimi arbitražnimi pravili ali bi bila zaradi njih izvedba postopka nesorazmerno otežena.

Sekretariat pošlje zahtevo za arbitražo toženi stranki. Po prejemu odgovora na zahtevo za arbitražo sekretariat pošlje odgovor tožeči stranki.

Sekretariat strankama določi znesek, ki ga morajo plačati kot predujem za kritje stroškov arbitraže.

(3)

Tožena stranka mora odgovoriti na zahtevo za arbitražo v roku, ki ga določi sekretariat in ki praviloma ni krajši od 30 dni.

Odgovor na zahtevo za arbitražo (skupaj z morebitnimi prilogami) mora biti Stalni arbitraži poslan v zadostnem številu izvodov (za Stalno arbitražo, vsako od strank in vsakega arbitra), razen kadar se pošilja v elektronski obliki.

Zahtevek iz nasprotne tožbe ali ugovor zaradi pobotanja mora tožena stranka praviloma uveljavljati ob vložitvi odgovora na zahtevo za arbitražo. Arbitražna pravila ne predvidevajo poziva sekretariata ter roka za odgovor tožeče stranke na morebiten zahtevek iz nasprotne tožbe, ki ga lahko tožena stranka uveljavlja obenem z odgovorom na zahtevo arbitražo ali kasneje. To je v pristojnosti arbitražnega senata.

Arbitražni senat mora po tem, ko mu je zadeva predana (20. člen Arbitražnih pravil), brez odlašanja, s strankami opraviti konferenco o upravljanju postopka zaradi načrtovanja in organizacije opravil ter postopkov vodenja arbitraže. (25. člen Arbitražnih pravil).

Med konferenco o upravljanju postopka ali nemudoma po njej mora senat določiti časovni načrt postopka. V časovnem načrtu poteka postopka senat določi roke za vložitev tožbe in odgovora na tožbo ter morebitnih nadaljnjih pisnih vlog, datum(e) ustne obravnave, datum, do katerega bo senat izdal arbitražno odločbo, oziroma druge sestavine, ki jih šteje za potrebne. V primeru, ko tožena stranka obenem z odgovorom na zahtevo arbitražo uveljavlja tudi zahtevek iz nasprotne tožbe (tretji odstavek 7. člena Arbitražnih pravil), arbitražni senat v časovnem načrtu poteka postopka predvidi tudi možnost, da se tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) izjavi do zahtevka iz nasprotne tožbe in določi rok za opravo tega procesnega dejanja.

Če tožena stranka na zahtevo za arbitražo ne odgovori, se postopek nadaljuje.

(4)

Stranke se lahko sporazumejo o številu arbitrov. Če takega sporazuma ni predsedstvo odloči o tem ali spor rešuje senat sestavljen iz arbitra posameznika ali treh arbitrov, pri čemer upošteva zapletenost zadeve, vrednost spornega predmeta in druge relevantne okoliščine zadeve.

Kadar v sporu odloča arbiter posameznik, ga stranke nominirajo sporazumno. Če stranke ne dosežejo sporazuma, arbitra posameznika imenuje predsedstvo.

Kadar v sporu odloča senat sestavljen iz več kot enega arbitra, vsaka stranka nominira enako število arbitrov. Tako nominirani arbitri, po potrditvi, v roku, ki ga določi sekretariat nominirajo arbitra, ki bo deloval kot predsednik senata.
Če kateri od arbitrov ni nominiran v dogovorjenem oziroma s strani sekretariata določenem roku, ga imenuje predsedstvo.

Nominirani arbiter mora biti potrjen s strani Stalne arbitraže, s čimer je imenovan za arbitra. Po potrditvi vseh nominiranih arbitrov je senat oblikovan. O oblikovanju senata sekretariat obvesti stranke.

(5)

Sekretariat strankama določi znesek, ki ga morajo plačati kot predujem za kritje stroškov arbitraže.

Tožeča in tožena stranka morata plačati vsaka polovico predujma, razen če so določeni ločeni predujmi.

Če katera od strank v roku, ki ga določi sekretariat, ne plača zahtevanega predujma, sekretariat k plačilu pozove nasprotno stranko in ji določi rok za plačilo. Če tudi nasprotna stranka ne opravi plačila v skladu s pozivom, lahko sekretariat delno ali v celoti ustavi postopek. Če ena od strank opravi plačilo namesto druge stranke, lahko senat na njeno zahtevo izda ločeno arbitražno odločbo, s katero drugi stranki naloži povrnitev plačanega dela predujma.

(6)

Po oblikovanju senata in plačilu predujma sekretariat zadevo preda senatu. Senat brez odlašanja s strankami opraviti konferenco o upravljanju postopka zaradi načrtovanja in organizacije opravil ter postopkov za vodenje arbitraže. Med konferenco o upravljanju postopka ali nemudoma po njej mora senat določiti časovni načrt poteka postopka. S časovnim načrtom poteka postopka senat določi roke za vložitev tožbe in odgovora na tožbo ter morebitnih nadaljnjih pisnih vlog, datum(e) ustne obravnave, datum, do katerega bo senat izdal arbitražno odločbo, oziroma druge sestavine, ki jih šteje za potrebne.

Senat časovni načrt poteka postopka in njegove morebitne spremembe pošlje strankam in Stalni arbitraži.

(7)

Tožeča stranka mora v roku, ki ga določi senat, toženi stranki, vsem arbitrom in Stalni arbitraži poslati tožbo.

Tožba mora vsebovati, kolikor tega ne vsebuje že zahteva za arbitražo:
i. zahtevek ter
ii. dejstva in razloge, na katere tožeča stranka opira zahtevek.

Tožbi naj bodo, kolikor je to mogoče, priloženi dokumenti in drugi dokazi, na katere se tožeča stranka sklicuje.

(8)

Tožena stranka mora v roku, ki ga določi senat, tožeči stranki, vsem arbitrom in Stalni arbitraži poslati odgovor na tožbo.

Odgovor na tožbo mora vsebovati, kolikor tega ne vsebuje že odgovor na zahtevo za arbitražo:
i. navedbe o tem ali in v kolikšnem obsegu tožena stranka zahtevek tožeče stranke pripoznava ali mu ugovarja ter
ii. dejstva in razloge, na katere tožena stranka opira svoje navedbe.

Odgovoru na tožbo naj bodo, kolikor je to mogoče, priloženi dokumenti in drugi dokazi, na katere se tožena stranka sklicuje.

Za nasprotno tožbo in ugovor zaradi pobotanja se smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na tožbo.

(9)

Ustna obravnava se opravi, če katera od strank to zahteva ali če senat oceni, da je to potrebno.

(10)

Preden izda arbitražno odločbo senat od sekretariata pridobi dokončno določeno višino stroškov arbitraže. Kadar se postopek konča pred izdajo končne arbitražne odločbe s sklepom o ustavitvi postopka ali arbitražno odločbo na podlagi poravnave, sekretariat dokončno določi ustrezno višino stroškov arbitraže, upoštevajoč fazo, v kateri se je postopek končal, delo, ki ga je opravil senat, in druge relevantne okoliščine.

(11)

Senat mora končno arbitražno odločbo izdati v roku devetih mesecev po tem, ko mu je bila zadeva predana. Iz upravičenih razlogov lahko predsedstvo na obrazložen predlog senata ali po lastni pobudi ta rok podaljša.

Senat lahko izda ločene arbitražne odločbe glede posameznih zahtevkov ali vprašanj.

Arbitražna odločba je dokončna in za stranke zavezujoča. Med strankami ima učinek pravnomočne sodbe.

(12)

Senat mora v končno arbitražno odločbo, arbitražno odločbo na podlagi poravnave ali sklep o ustavitvi postopka vključiti stroške arbitraže, kot jih je dokončno določil sekretariat, in jih razčleniti na plačilo in stroške za posameznega arbitra ter administrativne in druge stroške Stalne arbitraže.

Stalna arbitraža opravi izplačila stroškov arbitraže iz predujma, ki so ga vplačale stranke. Po zaključku postopka se neporabljen del predujma vrne
strankam.