IMENOVANJE ARBITROV

Avtonomija strank pri imenovanju arbitrov

prof. dr. Peter Grilc

Članek izhaja iz splošnega načela avtonomije strank, ki odločilno vpliva na njihovo avtonomijo pri imenovanju arbitrov. Pojem v arbitražnem pravu prekriva vrsto stanj: pri izbiri načina reševanja spora, pri izbiri arbitraže, pri oblikovanju arbitražnega postopka, kjer je avtonomija izražena v mednarodnih konvencijah o arbitraži, v zakonodajah in državnih procesnih redih, v pravilnikih stalnih arbitraž in v razmerju med mejami avtonomije in procesnim javnim redom. Manj pa je obravnavana avtonomija pri imenovanju arbitrov ter pri razmejevanju med avtonomijo strank in avtonomijo arbitrov. Članek najprej obdela problematiko avtonomije strank pri izbiri panela, kjer se avtonomija strank izrazito konkretizira. Stranki arbitre izbirata na temelju vrste kriterijev, ki so obravnavani. Avtonomiji so postavljene tudi meje, kar je obdelano v posebnem delu. Posledice nespoštovanja omejitve avtonomije so predvsem neveljavnost imenovanja, možnost izpodbijanja celotne odločbe, ničnost, nepriznanje odločbe. Pri izbiri se postavlja omejitve zaradi arbitražne klavzule, če jih postavijo stranke ali pravilniki, če jih postavlja relevantno pravo, glede kvalifikacij arbitrov. Avtonomija je omejena tudi v zvezi s stiki z arbitri ali kandidati za arbitre ter na področju izbire predsedujočega panelu. Članek obravnava tudi komunikacijo z arbitrom po imenovanju, pravila arbitraž in etičnih kodeksov v zvezi s tem in post-arbitražno komunikacijo po izdaji odločbe in njeni izpolnitvi s strani strank, ko ni več možnost izpodbijanja, potrditve ter avtonomijo in izbiranje arbitrov ter standarde in kriterije za odločanje.