UVODNIK

Bi moral fiskus zardeti, ko obdavči storitev arbitriranja?

Marko Djinović, prof. dr. Aleš Galič

Arbitriranje je gospodarska dejavnost, ki se izvaja na trgu. Njen razvoj v Sloveniji – po zgledu razvitejših arbitražnih okolij – temelji predvsem na arbitrih, ki profesionalno arbitrirajo preko podjetja (denimo odvetniki preko podjetja gospodarske družbe, arbitri kot samostojni podjetniki). Posamezna dejavnost pa se lahko razvija le, če ji država ne postavlja administrativnih preprek oziroma je ne omejuje z nerazumnimi (davčnimi) obremenitvami.

Za razvoj dejavnosti arbitriranja je torej treba spodbujati izvajanje te dejavnosti preko gospodarske družbe. To pa trenutno posredno ovirata Ministrstvo za finance in Finančna uprava RS. Zastopata namreč stališče, da je plačilo storitve arbitriranja davčno dohodek fizične osebe in ga je kot takega treba tudi obdavčiti, čeprav je izplačan gospodarski družbi. To v prevodu pomeni, da se ob plačilu za storitev arbitriranja po računu gospodarske družbe, odvedejo enake dajatve, kot se odvedejo arbitru, ki je delo opravil kot fizična oseba na podlagi civilnopravne pogodbe. Gospodarski družbi pa se nakaže zgolj neto znesek, ki je kot njen prihodek ponovno vključen v davčno osnovo za davek od dohodka pravnih oseb.

In tako pridemo do naslova tega uvodnika. Ta črpa navdih v latinskem reku »Fiscus non erubescit«, ki v prevodu pomeni »fiskus ne zardi«. Njegov avtor Cicero nam je želel z njim povedali predvsem dvoje. Prvič, da fiskus (državno blagajno) ne moti izvor dohodka, ki je predmet obdavčitve, četudi je le-ta oporečen. In drugič, fiskus je pri pobiranju davkov nesentimentalen (gl. Kranjc, J., Latinski pravni reki, Cankarjeva založba, 2000, str. 98). Oboje lahko razumemo. V današnjih časih pa bi Cicerovi kazuistiki lahko dodali še en »pojav«. Vse pogosteje se namreč srečujemo s fiskalno motivirano »kreativno razlago« zakonov s strani davčnih organov. Ta včasih že meji na avtentično razlago. In prav slednje se je fiskus poslužil (tudi) pri davčni kvalifikaciji izvajanja dejavnosti arbitriranja preko gospodarske družbe. Omejitve dejavnosti, ki jih ne določa področna zakonodaja, je davčni organ določil s samovoljno razlago davčne zakonodaje. In zdi se, da pri tem ni zardel.

Davčna obravnava stroškov arbitražnega postopka je bila v Sloveniji dolgo časa povsem zapostavljena. V aktualni številki ji zato namenjamo osrednjo mesto, obenem pa želimo utreti pot sistematičnemu razvoju tega pomembnega področja, ki mu bo – upajmo – kmalu zmožna slediti tudi praksa davčnih organov. Za začetek bo zadostovalo, če bo dejavnost arbitriranja s strani fiskusa pravilno razumljena in bodo odstranjena nerazumna bremena za izvajanje te dejavnosti preko gospodarske družbe.