UVODNIK

Vloga korporativnih pravnikov v arbitražnem postopku

mag. Marko Djinović, prof. dr. Aleš Galič
 

V tujini so razprave o vlogi korporativnih pravnikov in pravnic (v nadaljevanju bo za oboje uporabljena moška slovnična oblika) zelo živahne in potekajo na različnih ravneh. Na mednarodni ravni se korporativni pravniki povezujejo v različna združenja, ki skrbijo za razvoj znanja in veščin ter izmenjavo dobrih praks in izkušenj. Poleg povezovanja na splošni ravni se korporativni pravniki združujejo tudi na ožjih strokovnih področjih, denimo na področju arbitraže (npr. Corporate Counsel International Arbitration Group – CCIAG). Povsem drugačna pa je slika v Sloveniji. Pri nas o vlogi korporativnih pravnikov v gospodarstvu le redko razpravljamo. Razprav o njihovi vlogi v reševanju sporov pa sploh ni zaslediti. 

Zato je skrajni čas, da tudi v Sloveniji odpremo razpravo o vlogi korporativnega pravnika v arbitražnem postopku. Pričujoči uvodnik naj bo skromen poskus v tej smeri.

Ko pride do spora, se morajo korporativni pravniki izkazati kot suvereni odločevalci, ki usmerjajo potek postopka in delo (zunanjega) odvetnika. Za to je potrebno znanje, popolna informiranost, zaupanje vodstva družbe, visoka stopnja samostojnosti in ustrezen položaj znotraj gospodarske družbe. Te lastnosti korporativnih pravnikov niso samoumevne, so pa ključnega pomena za učinkovito upravljanje časa in stroškov v arbitražnem postopku.

Uporabniki arbitraže širom sveta (z njimi so mišljena podjetja) pričakujejo učinkovite arbitražne postopke, pri čemer učinkovitost merijo skozi čas in denar. Eno najpomembnejših vprašanj je, koliko me bo rešitev spora stala. Ko govorimo o stroškovni učinkovitosti arbitraže, je potrebno najprej podrobneje proučiti strukturo stroškov arbitražnega postopka, preden delamo zaključke. V zadnjem času so bile med uporabniki arbitraže izvedene številne analize stroškov postopka. Tako je denimo ICC Commission on Arbitration and ADR leta 2012 pripravila – še vedno aktualno – študijo o razmerju med stroški arbitraže (plačilo za senat in administrativni stroški) in stroški strank (stroški pravnega zastopanja, stroški prič in od strank imenovanih izvedencev, potni in nastanitveni stroški strank itd.). V ta namen je komisija ICC analizirala izdane arbitražne odločbe v letih 2003 in 2004. Rezultati so pokazali, da stroški strank predstavljajo kar 82 % vseh stroškov arbitražnega postopka, medtem ko predstavljata plačilo za arbitražni senat 16 %, administrativni stroški pa 2 % celotnih stroškov arbitražnega postopka (gl. poročilo Techniques for Controlling Time and Costs in Arbitration, 2012).

Sekretariat Stalne arbitraže pri GZS je v letu 2014 analiziral vzorec arbitražnih odločb, izdanih med leti 2006 in 2013. Analiza pokaže, da stroški strank (predvsem pravnega zastopanja) predstavljajo 62 %, plačilo za arbitražni senat 30 %, administrativni stroški pa 8 % celotnih stroškov arbitražnega postopka. Za potrebe študije je bil izbran vzorec 40 reprezentativnih arbitražnih odločb iz omenjenega obdobja. Povprečna vrednost spornega predmeta analiziranih arbitražnih odločb je znašala 2.507.635,39 EUR (vrednosti so se gibale od 3.338,34 EUR pa do 44.960.750,56 EUR). Od tega predstavljajo domače arbitraže (vse stranke s sedežem v Sloveniji) 52,5 %, mednarodne arbitraže pa 47,5 % (vsaj ena stranka s sedežem izven Slovenije). Stranke so prihajale iz 11 različnih držav (Slovenija, Madžarska, Hrvaška, Nemčija, Švica, Makedonija, Avstrija, Norveška, Bosna in Hercegovina, Velika Britanija in Črna Gora).

Obe navedeni analizi privedeta do podobnega rezultata: levji delež stroškov arbitražnega postopka predstavljajo stroški strank, natančneje stroški pravnega zastopanja.

Iz navedenega izhaja, da če želijo uporabniki stroškovno optimizirati arbitražni postopek, morajo posebno pozornost nameniti predvsem optimiziranju stroškov zunanjega zastopanja. Z drugimi besedami to pomeni, da mora korporativni pravnik sproti nadzirati in odobravati stroške odvetnika. Če malo karikirava, je njegova vloga podobna tisti, ki jo ima nadzorni inženir pri gradnji objekta. In v tej točki je vloga korporativnega pravnika ključna. Vprašanje, ki se zastavlja, je torej, kako naj korporativni pravnik v praksi pristopi k navedeni optimizaciji. Vprašanje lahko zastavimo tudi tako, da vključuje obe strani enačbe: kakšen je pomen sodelovanja med korporativnim pravnikom in odvetnikom pri učinkovitem menedžmentu arbitražnega postopka?

Priporočljivo je, da se korporativni pravniki omenjenega izziva lotijo z okvirno »check-listo« vprašanj, na katera morajo imeti ustrezne odgovore, če želijo optimizirati čas in stroške arbitražnega postopka. Gre za posamezne stadije v razvoju spora, ki imajo pomemben vpliv na stroške in v katerih je sodelovanje med korporativnimi pravniki in odvetniki ključnega pomena. Ti so zlasti: (i) izbira odvetnika, ki je specialist za arbitražo, (ii) analiza možnosti za poravnavo pred in med arbitražnim postopkom, (iii) izbira primernega arbitra, (iv) določitev strategije pravdanja, (v) začetek arbitražnega postopka – vsebina zahteve za arbitražo, (vi) nadaljnje pisne vloge strank v arbitražnem postopku, (vii) priče, (viii) izvedenci, (ix) ustna obravnava itd. V tem smislu priporočava branje poročila Effective Management of Arbitration – A Guide for In-House Counsel and Other Party Representatives (ICC Commission on Arbitration and ADR, 2015), po katerem povzemava v nadaljevanju predstavljeni pristop.

V vseh navedenih stadijih razvoja spora je potrebno sprejemanje odločitev. Odločitve pa vselej sprejema stranka, zanjo pa pogosto korporativni pravnik. Ustrezne odločitve glede obvladovanja časa in stroškov postopka lahko torej stranka sprejme le, če med korporativnim pravnikom in odvetnikom obstaja ozračje sodelovanja in sinergije. Vsaka stranka namreč najbolje pozna svoje interne procese ter pomen in vrednost, ki ga ima zanjo konkreten spor. Drugače povedano, spor je od stranke, prav tako pa je njen tudi denar. Zato je prav stranka tista, ki je v najboljšem položaju, da oceni kolikšno tveganje je pripravljena sprejeti in kakšne odločitve v postopku bo sprejela. Pri odločitvah pa bo stranki pogosto pomagal odvetnik na podlagi informirane ocene prednosti in slabosti posameznih alternativ, ki jih ima stranka na voljo. Korporativni pravnik zato ne sme »spustiti vajeti« in enostavno »outsourcati« reševanje spora.

Idealno sodelovanje med korporativnim pravnikom in odvetnikom bo tako obsegalo: (i) odpiranje relevantnih vprašanj v primerni fazi postopka, (ii) opredelitev različnih možnosti, ki jih ima stranka na voljo, (iii) preigravanje prednosti in slabosti posameznih možnosti in (iv) oblikovanje usmeritev kot osnove za sprejem optimalnih procesnih odločitev v primerni fazi postopka. Pravzaprav to ni nič drugega kot oblikovanje arbitražnega postopka po meri stranke, ki jo omogoča fleksibilnosti arbitraže in visoka stopnje avtonomije, ki jo v arbitraži uživajo stranke.

Ponazorimo to na primeru vložitve zahteve za arbitražo, s katero se začne arbitražni postopek.

Ko se stranka odloči za vložitev zahteve za arbitražo, si mora korporativni pravnik najprej zastaviti nekatera osnovna vprašanja: (i) kakšen cilj zasleduje stranka z zahtevo za arbitražo?; (ii) ali s kratko/enostavno zahtevo v konkretnem primeru stranka prihrani stroške?; (iii) za toženo stranko: ali naj v odgovoru na zahtevo za arbitražo sledim ravni kompleksnosti/obsega zahteve za arbitražo?; (iv) za toženo stranko: kakšen naj bo moj pristop glede na to, da imam (v primerjavi s tožnikom) za pripravo odgovora na zahtevo za arbitražo omejen čas?

Na voljo ima namreč dve možnosti: (i) lahko vloži kratko in koncizno zahtevo za arbitražo (brez obširne utemeljitve in dokazov), ki vsebuje zgolj minimalne predpostavke, ki jih zahtevajo arbitražna pravila, obširno utemeljevanje pa si pridrži za čas po oblikovanju arbitražnega senata, ali pa (ii) vloži izčrpno zahtevo za arbitražo, v kateri predstavi vse svoje argumente in ki vsebuje tudi že dokaze. Smiselno enako velja za odgovor na zahtevo za arbitražo.

Krajša in enostavnejša zahteva za arbitražo običajno pomeni prihranek stroškov za stranko v začetni fazi postopka. Po drugi strani pa se lahko stranka z izčrpno zahtevo za arbitražo izogne potrebi po nadaljnjih rundah vlaganja pisnih vlog in na ta način pospeši postopek, vendar pa to ne drži vselej, zlasti ne v kompleksnih sporih. Če je primarni namen vložitve zahteve za arbitražo sprožiti pogovore o poravnavi oz. zainteresirati nasprotno stran, ki se sicer noče pogovarjati, potem je ta cilj običajno dosežen že s kratko/enostavno zahtevo, ki pa vendarle pomeni močan pritisk, pretrganje zastaranja in pričetek formalnega postopka, ki vodi do končne arbitražne odločbe. Daljša zahteva za arbitražo pa se zdi primernejša v situacijah, ko obstaja potreba po tem, da nasprotni strani že na začetku postopka pokažemo moč tožnikovih argumentov in s tem zamejimo polje morebitne poravnave. Preigravanje argumentov za in proti je le ilustrativno, od posameznega primera pa je odvisno, kateri argumenti bodo pretehtali v prid takšni ali drugačni procesni odločitvi. Takšen pristop je seveda uporabljiv za vsa procesna vprašanja v arbitražnem postopku.

Glede na povedano lahko vidimo, da so (časovno in stroškovno) optimalne postopkovne odločitve v arbitražnem postopku možne le ob jasni delitvi nalog in tvornem sodelovanju med korporativnim pravnikom in odvetnikom ter ob predpostavki, da korporativni pravnik s podporo vodstva družbe aktivno sodeluje pri sprejemanju teh odločitev.

Bodimo odločni.