UVODNIK

Arbitražne prvine v civilni pravdi (po noveli ZPP-E)

mag. Marko Djinović, prof. dr. Aleš Galič
 

Vsi, ki se ukvarjamo z reševanjem sporov, smo v marcu le dočakali uveljavitev Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E), ki se (z izjemo treh členov) začne uporabljati 14. septembra 2017. Novela ZPP-E obsega kar 132 členov in v ureditev pravdnega postopka prinaša izčrpen seznam pomembnih novosti kot npr.: načelo skrbnosti strank in njihovega (so)prispevanja k učinkovitosti in pospešitvi postopka; večjo učinkovitost in uporabo modernih komunikacijskih sredstev; uvedbo določb o pristojnosti v korist šibkejših strank; stopničasto tožbo; omejitev možnosti vlaganja pripravljalnih vlog pred narokom; poudarjeno sodelovanje med sodiščem in odvetniki strank pri opredelitvi časovnega in vsebinskega načrta postopka; nadomestitev poravnalnega naroka s pripravljalnim narokom; možnost, da sodišče sodnega izvedenca postavi že pred pravdo; možnost senata, da v gospodarskih sporih odredi strankama omejitev obsega vlog in omejitev časa za navajanje na naroku; celovito ureditev ravnanja s tajnimi podatki in dostopa do teh podatkov; novosti v okviru pritožbe s ciljem povečati število meritornih odločitev višjih sodišč; ukinitev revizije po kriteriju vrednosti spornega predmeta (dovoljena revizija) idr.

Razlog, da v uvodniku te številke obravnavava novelo ZPP-E, so nekatere njene rešitve, namenjene večji učinkovitosti in pospešitvi pravdnega postopka, ki močno spominjajo na arbitražni postopek. Katere arbitražne prvine torej vnaša novela ZPP-E v civilno pravdo?

Natančen bralec (uporabnik) bo »arbitražni duh« začutil na številnih mestih v noveli ZPP-E, začenši z izhodišči, na katerih temelji novela. V zakonodajnem gradivu (EVA 2013-2030-0093, tč. 2.3.1, str. 10) pripravljavci posebej poudarjajo, da se novela (med drugim) naslanja (tudi) na »rešitve za kakovostno odločanje in pospešitev postopka iz arbitražnega prava«, sklicujoč se na Ljubljanska arbitražna pravila in ICC Rules of Arbitration.

Najprej velja izpostaviti dopolnjen prvi odstavek 11. člena ZPP, ki ureja načelo skrbnosti strank in njihovega (so)prispevanja k učinkovitosti in pospešitvi postopka. Pred novelo ZPP-E, je omenjena določba naslavljala le sodišče (!) in mu nalagala, da »[…] si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku«. Stranke in drugi udeleženci v postopku te obveznosti (očitno) niso imele. Kot bi pozabljali, da je spor od strank in ne od sodišča… Novela ZPP-E je v tem pogledu prinesla bistveno spremembo paradigme, saj je naslovnike norme (temeljnega načela) določila širše. Odslej si morajo (poleg sodišča), tudi stranke in drugi udeleženci prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. To je vsekakor za pozdraviti. Če je (v Sloveniji) v civilni pravdi dolžnost strank, da prispevajo k učinkovitosti in pospešitvi postopka novost, je v arbitraži to nekaj povsem običajnega. Ni jasno, ali je pripravljavec dobil navdih za to spremembo v arbitraži, ampak Ljubljanska arbitražna pravila, že od leta 2014 vsebujejo določbo (drugega odstavka 21. člena), po kateri morajo vsi udeleženci postopka »[r]avnati v dobri veri in storiti vse potrebno, da postopek teče učinkovito in da ne prihaja do nepotrebnih stroškov in zamud. Če stranka ravna v nasprotju z zavezo iz tega odstavka, lahko senat to upošteva pri razporeditvi stroškov arbitražnega postopka med stranke.«.

V arbitražnih postopkih pred Stalno arbitražo pri GZS načelo skrbnosti strank in njihovega (so)prispevanja k učinkovitosti postopka prihaja do izraza na povsem konkretni ravni.

Tako denimo arbitražni senat v enem od postopkov pred Stalno arbitražo pri GZS (stranke: Slovenija, Hrvaška; pcto. 970.000,00 EUR; jezik postopka: slovenščina) dela priglašenih stroškov ni priznal, saj stranke niso sledile procesnemu dogovoru in so v nasprotju z načelom procesne ekonomije kopičile nepotrebne vloge. Senat obrazloži: »[…] Glede na razvoj postopka je bila tožeči stranki do prvega naroka potrebna ena vloga (tožba), toženi stranki pa odgovor nanj. Nadalje so se na prvem naroku pred arbitražnim senatom obravnavala le procesna vprašanja, zato gre priznati pooblaščencem odvetnikom le […]. Po prvem naroku pa je morala vsaka od strank glede na procesni dogovor pripraviti še eno pripravljalno vlogo ter se udeležiti naroka, na katerem je bila obravnava končana. Zato senat obema […] priznava odvetniške stroške v višini dveh vlog […] ter za zastopanje na narokih […].«.

V drugem postopku (stranke: Slovenija, Bosna in Hercegovina, pcto. 39.116,92 EUR) senat stranki tudi ni priznal stroškov v celoti, saj njenega ravnanja ni bilo moč označiti kot učinkovitega in v duhu izogibanja nepotrebnih stroškov. Senat je namreč ugotovil: »[d]a je tožeča stranka pravilno tarifirala zastopniške stroške […], prav tako so izkazani stroški taks in predujma. Vendar arbitražni senat glede odvetniških stroškov priznava tožeči stranko samo strošek za sestavo tožbe in za prisotnost na obravnavi, ne pa tudi za vlogo dne […], ki po svoji vsebini predstavlja le pravilno specifikacijo tožbenega zahtevka. To bi morala tožeča stranka storiti že ob vložitvi tožbe in se ji zato honorarja za to vlogo ne more priznati.«.

Naslednji institut je pripravljalni narok, ki ga sodišče razpiše po prejemu odgovora na tožbo (novi 279.c člen ZPP). Pripravljalni narok smo v našem pravdnem postopku že poznali, tako da gre pravzaprav za »povratnika«. Z vidika arbitraže je pripravljalni narok zanimiv predvsem v povezavi s t.im. »programom vodenja postopka«, ki pa je novost v slovenskem pravdnem postopku (novi 279.č člen ZPP). Pripravljalni narok je namreč namenjen tudi izdelavi programa vodenja postopka (prvi odstavek novega 279.c člen ZPP). Program vodenja postopka kot ga je uzakonila novela ZPP-E, naj bi vseboval zlasti: (i) pravno podlago, ki jo sodišče šteje za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku glede na podane navedbe strank; (ii) dokazni sklep glede dokazov, ki sta jih stranki že predlagali; in (iii) število ali datume narokov za glavno obravnavo, na katerih bo sodišče izvajalo dokaze, če je to mogoče. Gre za nekakšno hibridno izpeljanko »terms of reference« (določitev delovnega področja/naloge), kot ga poznamo v arbitražnem postopku. Proklamiran cilj zakonodajalca je uvedba principa upravljanja postopka (t.im. »case manegmenta«) v sojenje. Ta princip naj bi zahteval od sodišča, da se skrbno in strokovno pripravi na postopek. Skrbna priprava sodnika na postopek lahko po mnenju pripravljavca prispeva k temu, da bo postopek za stranke preglednejši in hitreje zaključen (gl. zakonodajno gradivo, EVA 2013-2030-0093, str. 165). Usmeritev je vsekakor pravilna in hvale vredna.

Vendar pa je, kar zadeva časovno načrtovanje postopka in sestavo časovnega poteka glavne obravnave, treba ugotoviti, da je novi 279.č člen ZPP zamujena priložnost. V predlogu novele je bila sprva določba bolj ambiciozno zastavljena, saj je predvidevala, da je opredelitev števila ali datumov narokov za glavno obravnavo, na katerih bo sodišče izvajalo dokaze, vselej del programa vodenja postopka. Kasneje v zakonodajnem postopku pa je bila ta obveznost sodišča povsem zrelativizirana z dostavkom, »če je to mogoče«. Relativno lahko je namreč utemeljiti, da glede na »zapletenost zadeve glede pravnih ali dejanskih vprašanj« (drugi odstavek 279.č člena ZPP), ni mogoče vnaprej sestaviti časovnice postopka. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da bosta časovno načrtovanje postopka ter sestava časovnega načrta poteka glavne obravnave v praksi verjetno izjema in ne pravilo. Tudi sodniki so samo ljudje in ljudje se držimo svojih navad… Kaže, da so »arbitražnega duha« v tem delu precej obrzdali.

Časovni načrt poteka postopka je nedvomno proizvod moderne arbitražne prakse. Poznajo ga tudi Ljubljanska arbitražna pravila (25. člen). V arbitražni praksi Stalne arbitraže pri GZS ta institut v celoti dosega svoj namen, vendar ne zato, ker je zapisan v pravilih, temveč zato, ker institucionalna arbitraža uporablja mehanizme, ki zagotavljajo delovanje arbitrov po principu upravljanja postopka (t.im. »case manegmenta«). Prvič, Ljubljanska arbitražna pravila vsebujejo 9-mesečni rok (šteto od predaje zadeve senatu), v katerem mora arbitražni senat izdati končno arbitražno odločbo (42. člen). V pospešenem arbitražnem postopku ta rok znaša 6 mesecev (šesti odstavek 48. člena). Roki, ki jih Stalna arbitraža pri GZS zagotavlja strankam so v praksi redno upoštevani. Povprečno trajanje arbitražnih postopkov po 1. januarju 2014 je 264 dni. Drugič, časovni načrt poteka postopka (25. člen) obvezno vsebuje datum, do katerega bo izdana končna arbitražna odločba, pri čemer mora biti ta datum znotraj 9 oziroma 6-mesečnega roka. In tretjič, plačilo arbitrov je določeno v razponu in je v neposredni odvisnosti od njihove učinkovitosti. Sekretariat Stalne arbitraže pri GZS namreč pri določitvi višine plačila za senat upošteva skrbnost in učinkovitost arbitrov, obseg opravljenega dela, zapletenost zadeve, učinkovitost poteka postopka in pravočasnost izdaje arbitražne odločbe (2. člen Dodatka II – Tarifa k Ljubljanskim arbitražnim pravilom in Smernice za arbitre Stalne arbitraže pri GZS). Časovni načrt poteka postopka tako ni le mrtva črka na papirju, temveč se dosledno izvaja v praksi. V enem od novejših postopkov iz leta 2016 (stranke: Slovenija, pcto. 77.765,48 EUR), je denimo Sekretariat Stalne arbitraže pri GZS za arbitra posameznika določil minimalni znesek plačila po tarifi (običajno arbiter prejme mediano), saj se le-ta ni držal časovnega načrta poteka postopka, prav tako pa ga ni modificiral, s čemer je prezrl legitimna pričakovanja strank po časovni predvidljivosti postopka. Iz utemeljitve: »[…] Sekretariat ugotavlja, da je bila arbitražna odločba izdana znotraj roka iz 42. člena Arbitražnih pravila, a je bil presežen datum izdaje arbitražne odločbe kot je bil določen v časovnem načrtu poteka postopka iz 1. procesnega sklepa z dne […]. Upoštevaje zgoraj napisano je Sekretariat določil plačilo za arbitra posameznika v spodnji meji kot jo določa tarifa v razponu pri vrednosti spornega predmeta v konkretni zadevi.«.

V nekem drugem primeru iz leta 2015 (stranke: Slovenija, pcto. 1.539.312,76 EUR), ko je moralo predsedstvo Stalne arbitraže pri GZS v postopku intervenirati in arbitražnemu senatu podaljšati rok za izdajo arbitražne odločbe, pa je Sekretariat arbitrom določil plačilo v običajni vrednosti (mediana), saj je do podaljšanja roka prišlo iz objektivnih razlogov. Iz obrazložitve: »[...] Samo dejstvo, da je bil 9-mesečni rok za izdajo končne arbitražne odločbe iz 42. člena Arbitražnih pravil z odločitvijo predsedstva Stalne arbitraže z dne […], na obrazložen predlog arbitražnega senata podaljšan do […], na določitev višine plačila arbitrov ni vplivalo, saj je bil omenjeni rok po presoji Sekretariata podaljšan iz upravičenih razlogov in je postopek potekal brez neutemeljenih zastojev. […]«

Na dveh primerih iz novele ZPP-E sva pokazala, kako arbitražne prvine na posameznih mestih prehajajo v civilno pravdo. Ta nova smer razvoja kaže na to, da pomen arbitraže v Sloveniji narašča. Dejstvo je, da se pravdni postopek še nikoli doslej ni toliko primerjal z arbitražo. Ne dolgo nazaj je primerjava praviloma potekala v obratni smeri in je bilo govora o »subsidiarni uporabi ZPP v arbitraži«. To obdobje je seveda minilo in danes se sprašujemo:

Kaj lahko iz arbitraže koristnega vzamemo za povečanje učinkovitosti in pospešitev pravdnega postopka?