UVODNIK

Arbitraža za nadaljnjih sto let

Marko Djinović, prof. dr. Aleš Galič

V sivi, nekoliko temačni sejni sobi se odvija »glavna« obravnava. Predsednik senata strojepiski narekuje na zapisnik procesne sklepe in jo vsake toliko časa ošvrkne s kotičkom desnega očesa. Stranke s pooblaščenci potrpežljivo čakajo na priložnost, da bodo lahko korektno »povzele« navedbe iz pripravljalnih vlog in jih za vsak slučaj (pravniško: iz previdnosti) opremile še s preverjeno floskulo: »Tožena (tožeča) stranka prereka vse navedbe tožeče (tožene) stranke v kolikor z njimi izrecno ne soglaša, in navaja kot doslej«. Čutiti je, da se lahko prekluzija skriva za vsakim vogalom. … Kava je postrežena. Čeprav nekoliko prežgana, bo zadostovala, za preboj skozi obravnavo. ... Sekretar Stalne arbitraže sedi na vogalu štirioglate mize, pred seboj ima zajeten, mestoma tudi »kreativno neurejen« spis. Sicer je vse na svojem mestu. Budno spremlja postopek in pazi, da le-ta teče po črki arbitražnih pravil pristojne institucije (!) – ki so objavljena v uradnem listu – in da se dosledno subsidiarno uporablja ZPP. Slednje je še posebej pomembno, saj so značilnost vsakih arbitražnim pravil številne praznine. O ugovoru (ne)pristojnosti arbitraže je že odločil, zato ni več dvomov, da je institucija (!) pristojna. Po zaključku postopka arbitražno odločbo opremi še s klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti in spis je zaključen. Javni red je obvarovan, občutki ob tem so nepopisni. …

Cenjene bralke in bralci Slovenske arbitražne prakse, nikar se ne ustrašite. Brali ste epizodo iz nekih drugih, »železnih« časov. Nekoliko stilsko oplemeniteno, pa vendar resnično. Arbitraža v Sloveniji že lep čas ne poteka več tako. Pred leti smo zavestno ubrali povsem drugačno smer razvoja. Pri tem nismo bili nič kaj izvirni, le sledili smo preverjenim rešitvam v sodobnih arbitražnih okoljih, in zaupali intuiciji. Pa vendar so bili potrebni nekateri tektonski premiki v dojemanju arbitraže in njene vloge ter vztrajnost, da smo arbitražo »vrnili« njenim uporabnikom. Sedaj moramo zadržati začrtano smer. A k temu se vrnemo kasneje.

Pojdimo prej v London, kjer je 2. julija 2015 potekala mednarodna konferenca ob 100-letnici obstoja The Chartered Institute of Arbitrators (CIArb). To najstarejše in najuglednejše strokovno združenje arbitrov si že 100 let neutrudno prizadeva za razvoj, napredek in globalno promocijo vseh oblik zunajsodnega reševanja sporov, prvenstveno arbitraže. In kaj naju je spodbudilo, da o tej konferenci piševa v uvodniku? Razlog ni v prestižu in grandioznosti, s katerima angleži že pregovorno pospremijo takšne jubileje. To se v Londonu na nek način pričakuje. Razlog tudi ni v tem, da so se na konferenci zbrali domala vsi, ki v svetu arbitraže nekaj pomenijo. V času, ko (tudi) arbitraža »podlega« globalizaciji, tudi to ni več redkost. V čem je torej razlog? Prvič, v želji po resničnem soočenju z velikimi izzivi, s katerimi se arbitraža ta hip spoprijema v svetovnem merilu. To so predvsem vse kompleksnejši postopki, poskusi »podržavljanja« arbitraže v nekaterih jurisdikcijah, nenehno naraščajoči stroški (zastopanja) in vprašanje njihovega financiranja, varovanje postulatov nepristranskosti in neodvisnosti arbitrov, negotova prihodnost investicijske arbitraže (nedavna »izločitev« arbitraže iz Čezatlantskega trgovinskega in naložbenega partnerstva med EU in ZDA – t.im. TTIP). In drugič – kot je to ubesedil v svojem nagovoru sam patron stoletne konference, predsednik singapurskega vrhovnega sodišča Sundaresh Menon – v novi misiji, ki je pred nami in s katero ne gre odlašati: da zavarujemo dosedanje dosežke in uspeh mednarodne arbitraže tudi v 21. stoletju in za naprej. Ne gre za nič drugega, kot za poziv k določitvi jasne smeri, v kateri naj se giblje prihodnji razvoj arbitraže, da bo kos omenjenim izzivom časa. Za to je potrebna konvergenca ali z drugimi besedami, potrebujemo nekakšne skupne minimalne, pa vendar dovolj oprijemljive standarde, na katerih lahko (iz)gradimo delujoč, učinkovit in varen sedež za arbitraže. Ti standardi – ki so osnovni predpogoj za uspeh arbitraže v določenem okolju in tudi nasploh – pa so izraženi v t.im. Londonskih stoletnih načelih (The London Centenary Principles 2015), s katerimi je bila okronana 100-letnica delovanja CIArb.

So londonska načela uporabljiva tudi v Sloveniji? Da bi lahko na to odgovorili, si jih velja najprej pobliže ogledati. Dekalog londonskih načel (pomenljivo je, da je načel deset), bi lahko v grobem strnili takole: (1) Jasen, učinkovit in moderen arbitražni zakon, ki spoštuje in varuje odločitev strank, da svoj spor predložijo arbitraži tako, da zagotavlja okvir za pošteno in pravično rešitev spora z arbitražo in omejuje intervencije državnih sodišč v arbitražnih postopkih; (2) Neodvisno, učinkovito sodstvo, ki je visoko strokovno usposobljeno na področju mednarodne arbitraže in spoštuje ter varuje odločitev strank, da svoj spor predložijo arbitraži; (3) Široka izbira zastopnikov za stranke iz vrst neodvisnega odvetništva, ki je visoko strokovno usposobljeno na področju mednarodne arbitraže; (4) Trajno izobraževanje o mednarodni arbitraži, ki je vgrajeno v sistem izobraževanja odvetnikov, sodnikov, arbitrov in študentov; (5) Pravica strank, da za zastopanje v arbitražnem postopku svobodno izberejo zastopnika (ne glede na to ali je domač ali tuj oz. ali je odvetnik ali ne); (6) Dostopnost in varnost sedeža arbitraže; (7) Ustrezna infrastruktura za učinkovito izvajanje arbitražnih postopkov (široka izbira prostorov za obravnave, prevajalcev, tolmačev, zapisnikarjev in drugih storitev za stranke); (8) Zavezanost k spoštovanju (mednarodnih) etičnih, poklicnih norm in standardov, ki veljajo za arbitre in zastopnike; (9) Dosledno spoštovanje mednarodnih konvencij, ki urejajo priznanje in izvrševanje tujih arbitražnih odločb; in (10) Zaščita arbitrov pred odškodninsko odgovornostjo.

Londonska stoletna načela pa nimajo le simbolnega) pomena, temveč povsem praktičnega. Že v uvodu se obračajo na vse štiri skupine »deležnikov«, ki so v določenem okolju (praviloma državi) »poklicani« za izgradnjo delujočega, učinkovitega in varnega sedeža za arbitraže. Tako – ne da bi imela pretenzijo konkurirati mednarodnim konvencijam, modelnemu zakonu UNCITRAL in drugim dosežkom na področju unifikacije mednarodne arbitraže – načela najprej apelirajo na zakonodajalce, da naj si z njimi pomagajo pri spreminjanju arbitražnih zakonov. Dalje, se obračajo na arbitražne institucije, naj zagotavljajo ustrezno raven storitev in infrastrukturo za učinkovito izvajanje arbitražnih postopkov. Kot tretje naslavljajo izobraževalne ustanove, naj zagotovijo trajno izobraževanje o mednarodni arbitraži. In kot zadnje pozivajo stanovska in poklicna združenja (odvetnikov, arbitrov), naj pripomorejo k uveljavljanju profesionalnih in etičnih standardov v arbitraži. Glavna vrednost londonskih načel (po Menonu) pa je nemara v tem, da kot enoten dokument služijo obenem kot načrt (dobesedno: »blueprint«) za porajajoča (razvijajoča) se arbitražna okolja – sedeže in kot merilo (dobesedno: »yardstick«), s katerim lahko razvitejša arbitražna okolja (sedeži) merijo svojo uspešnost.

Glede na univerzalnost londonskih načel, bi težko zanikali njihovo uporabljivost v slovenskem prostoru, razen, če pristanemo na to, da je Slovenija samotni otok. Ravno nasprotno, londonska načela so v Sloveniji, kot razvijajočem se arbitražnem okolju, v celoti uporabljiva in bi lahko postala naš razvojni načrt za dolgoročni in trajen »projekt« izgradnje delujočega, učinkovitega in varnega sedeža za mednarodne arbitraže v regiji, pri katerem bi vsak od deležnikov (zakonodajalec, Stalna arbitraža, sodišča, pravne in druge fakultete ter odvetniki) prispeval svoj delež.

Verjameva, da ste, zazrti v prihodnost, epizodo iz »železnih« časov vmes že pozabili.