UVODNIK

Leto inovacij v arbitraži

prof. dr. Aleš Galič, Marko Djinović

Pet let Slovenske arbitražne prakse: drevesa (zares) ne rastejo z neba

Pred dobrim mesecem dni je avtorica Noor Kadhim na Kluwer Arbitration Blogu objavila izvrsten članek z naslovom »Trees do not grow from the sky: Promoting institutional arbitration in Bosnia and Herzegovina«. V njem opisuje začetne napore lokalnih deležnikov v Bosni in Hercegovini, da bi v tej, od vojne razrvani državi, vzpostavili temelje za delovanje gospodarske arbitraže.

Prispevek je pritegnil najino pozornost predvsem zaradi svoje močne simbolike in sporočilne vrednosti. Stari bosanski pregovor, ki si ga je avtorica sposodila za naslov prispevka (in midva od nje za naslov uvodnika), kajpak ne govori o drevesih in modremu nebu. Izraža staro ljudsko modrost, ki se je izoblikovala skozi generacije in se je vsi intimno zavedamo, pa vendar nanjo prepogosto pozabljamo. Gre za to, da uspehi pridejo le z vztrajnostjo in trdim delom. Tudi na področju arbitraže ni nič drugače. Potrebujemo za to opomnik? Da.

Razvoj arbitraži prijaznega okolja v določeni državi je dolgotrajen proces, ki zahteva popolno sozvočje štirih skupin deležnikov: zakonodajalca, arbitražnih institucij, izobraževalnih ustanov in stanovskih (poklicnih) združenj odvetnikov ter arbitrov. Predvsem pa zaupanje uporabnikov. O tem sva obširneje pisala v uvodniku že lani junija, ko sva se zavzela za uporabo t. im. »londonskih načel« (The London Centenary Principles 2015) kot slovenskega razvojnega načrta za dolgoročni »projekt« izgradnje delujočega, učinkovitega in varnega sedeža za mednarodne arbitraže v regiji.

Podobno kot smo v Sloveniji v začetku leta 2012 ugotavljali, da »drevesa ne rastejo z neba,« sedaj, pet let kasneje, enako ugotavljajo kolegi iz BiH. Ko smo takrat izdali prvo (krstno) številko revije Slovenska arbitražna praksa, smo vsi deležniki gospodarske arbitraže v Sloveniji v en glas poudarjali, da je namen specializiranega publiciranja o arbitraži trojen. V prvi vrsti gre za približevanje arbitražnega načina reševanja sporov poslovni praksi, odvetnikom in ostalim deležnikom arbitraže. Arbitraža temelji na zaupanju uporabnikov. Drugič, takšno publiciranje izpolnjuje poslanstvo Stalne arbitraže pri GZS na področju razvoja arbitražnega prava in prakse v Sloveniji in širše, objava prakse arbitražne institucije pa pripomore k transparentnosti njenega delovanja, ki je sicer nujno zastrta zaradi zaupnosti postopkov. Zaupnost arbitraže uporabniki dojemajo kot njeno odločilno prednost. In tretjič, Slovenska arbitražna praksa povezuje strokovnjake s področja reševanja gospodarskih sporov z vključitvijo širokega kroga deležnikov vseh generacij in različnih poklicnih profilov. Arbitražna skupnost je torej gonilo razvoja arbitraže in njen prvi branik. Trenutno je denimo mednarodna investicijska arbitraža – ISDS po tem, ko se je znašla v političnem primežu pogajanj velesil (ZDA in EU) o TTIP, predmet številnih pavšalnih in populističnih kritik v javnosti. Slovenski (in tuji) investitorji, ki tvegajo svoj kapital z naložbo v tuji državi, si zaslužijo objektivno sliko mednarodne investicijske arbitraže. Trenutno so zanjo prikrajšani. Jasno je, da ta hip tudi evropska in slovenska politika (več) ne razumeta smisla mednarodne investicijske arbitraže. Njuni odzivi so nepredvidljivi in spominjajo na stanje amnezije. Sprašujeva se, kdo drug bo stopil v bran mednarodni investicijski arbitraži, če ne arbitražna skupnost.

Že leta 2012 smo se tako zavedali, da za uspeh arbitraže v Sloveniji in regiji potrebujemo solidne temelje in da naš namen ni »zidanje gradov v oblakih«. Danes, pet let pozneje poudarjamo enako, vendar še z odločnejšim glasom in bogatejši za pomembno izkušnjo, ki jo iskreno privoščimo tudi kolegom iz BiH. V tem času smo namreč dosegli pomembne mejnike na področju razvoja arbitražnega prava in prakse.

Poglejmo si kaj je zaznamovalo pet let izhajanja Slovenske arbitražne prakse…

Leto 2012 bi lahko označili kot čas, v katerem je dozorelo spoznanje, da v Sloveniji potrebujemo kontinuirano izmenjavo znanja in izkušenj na področju arbitraže. Čeprav je bila takrat vsaka tema, ki smo jo obravnavali, praktično »novost« v Slovenskem prostoru, se je kmalu izkazalo, da je znanja v Sloveniji več kot smo sprva mislili, le spodbuda je manjkala. Imamo nekatere zelo dobre arbitre in odvetnike širokega formata ter moderne usmeritve, ki imajo povrh vsega tudi izkušnje z arbitražo iz tujine. Tisti, ki tega še niste storili, zato stopite v ospredje, da vas uporabniki spoznajo.

V letu 2013 smo se intenzivno ukvarjali z vlogo arbitrov v arbitražnem postopku. Obravnavali smo nepristranskost in neodvisnost arbitrov, kriterije, ki vplivajo na njihovo izbiro, intervjuje s potencialnimi arbitri, aktualne primere dobrih praks pri organizaciji arbitražnih postopkov, meje pristojnosti arbitrov, njihovo odškodninsko odgovornost in mnoge druge (do tedaj spregledane) teme. V praksi nam je uspel premik. Uporabniki se vse bolj zavedajo dejstva, da je arbitraža toliko dobra, kolikor so dobri arbitri, ki jih izberejo. Opažamo, da stranke sedaj v arbitražnih postopkih svojo avtonomijo pri imenovanju arbitrov uporabljajo veliko bolj preudarno in odgovorno. Imenovanje arbitrov ni več avtomatizem. Imenovani so kakovostni arbitri, zadovoljstvo strank s postopkom je večje.

Leto 2014 so zaznamovala nova Ljubljanska arbitražna pravila, ki so pomenila prelom z do tedaj že preživetim gledanjem na institucionalno arbitražo. Ljubljanska arbitražna pravila so v ospredje postavila stranke arbitražnega postopka in se oprla na moderne mednarodne trende v institucionalni arbitraži. Uporabnikom so po zgledu razvitejših arbitražnih okolij prinesla dve vidnejši novosti: pospešeni arbitražni postopek in postopek pred arbitrom za nujne primere. Z novimi Ljubljanskimi arbitražnimi pravili je Stalna arbitraža pri GZS stopila ob bok vodilnim arbitražnim institucijam v regiji in Ljubljano postavila na zemljevid arbitraže.

Znanje, ki smo ga akumulirali v treh letih, nam je omogočilo, da smo se v letu 2015 pričeli ukvarjati z bolj specialnimi temami kot so denimo začasne odredbe v arbitraži, davčna obravnava stroškov arbitražnega postopka, večstopenjske arbitražne klavzule, vpliv stečajnega postopka na arbitražo, spoprijemanje arbitrov s korupcijo itn. Vmes je kot dejavnik razvoja arbitraže v Sloveniji pričela pridobivati na pomenu tudi sodna praksa. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča na področju arbitraže kaže na visoko stopnjo razumevanja sodobnega koncepta arbitraže in tvori pomembno podstat za nadaljnji razvoj slovenskega arbitražnega okolja. V razvitih pravnih okoljih je namreč navidezno rivalstvo med sodnim in zunajsodnim reševanjem sporov preseženo. V Sloveniji je dozorelo spoznanje, da lahko arbitraža uspeva le ob učinkovitem sodnem sistemu.

In o čem bomo pisali letos v Slovenski arbitražni praksi? O marsičem, predvsem pa bo naša pozornost namenjena mednarodnim in regionalnim temam. Ne skrivamo namreč ambicije, da Slovenija postane regionalno središče za reševanje gospodarskih sporov med strankami iz soseščine. Arbitraža namreč ne pozna nacionalnih meja in kulturnih predsodkov. Zakaj torej Slovenija ne bi mogla biti prepoznana kot nevtralen in varen sedež za arbitraže med strankami iz regije? Denimo Švici, Švedski ali Singapurju je to uspelo. Tudi tam drevesa ne rastejo z neba.

Do sedaj prehojena pot Slovenske arbitražne prakse je bila zelo vznemirljiva, na trenutke tudi trnova. Iskanje aktualnih tematik, kakovostnih avtorjev, dileme, ustvarjalne krize… Vse to so izzivi s katerimi se nujno sreča vsaka razvojna paradigma. Vendar je zadovoljstvo ob preseganju teh izzivov toliko večje, saj vemo, da naša drevesa izraščajo iz solidne podlage in bodo preživela tudi viharje, ki nas čakajo v prihodnosti.