Marsikdo (vključno z nama) bi ob besedi inovativnost v povezavi z arbitražo, sprva privzdignil obrvi, saj v arbitraži na inovativnost običajno gledamo z določeno mero skepse. Kot ugotavljata vodji nedavne mednarodne raziskave »Improvements and Innovations in International Arbitration« (2015 International Arbitration Survey, School of International Arbitration, Queen Mary University of London), profesor Loukas Mistelis in Paul Friedland, so deležniki na vseh ravneh, zlasti pa institucije, ki strankam zagotavljajo storitve reševanja sporov, v zadnjem času pokazale veliko ambicioznost in inovativnost pri svojih prizadevanjih, da bi arbitražo bolj približali njenim uporabnikom. Z »zdravo mero skepse« in empirično podkrepljeno – kot se spodobi za takšno raziskavo – namreč ugotavljata, da inovacije v mednarodni arbitraži lahko štejemo za izboljšave šele, ko prestanejo preizkus v praksi, pri čemer pa je v mednarodni arbitraži (tudi zaradi njene zaupnosti in raznolikosti) notorično težko izmeriti utrip na terenu. V tem pogledu nam omenjena raziskava nudi dragocene informacije o tem, katere inovacije v arbitraži uporabniki dejansko pojmujejo tudi kot izboljšave.

Majhen slovenski arbitražni trg je v regiji lahko konkurenčen le, če postane del globalnega arbitražnega tržišča. Slovenske odvetnike, arbitre, pravnike iz gospodarstva in druge deležnike želimo zato aktivno integrirati v to skupnost, Slovenijo uveljaviti kot atraktiven sedež za arbitraže v regiji ter prenesti k nam najboljše prakse iz tujine. Prav tako želimo prispevati k izgradnji nove generacije mednarodnih arbitrov in specializiranih zastopnikov za arbitražo v Sloveniji. Pri teh prizadevanjih pa ne smemo zanemariti socioloških zakonitosti mednarodne arbitraže. Kot v svojem prvencu »Sociology of arbitration« (TDM – Transnational Dispute Management, 2014) poudarja eden od velikanov mednarodne arbitraže, Emmanuel Gaillard, je sistem mednarodne arbitraže kot ga poznamo danes (označi ga kot »social field«), posledica interakcije njenih glavnih igralcev oziroma »social players«, kot jih poimenuje. Na mednarodnem arbitražnem parketu med igralci torej prihaja do različnih interakcij, ki bi jih lahko označili kot neke vrste rituale. Funkcije in vloge igralcev so (in morajo biti) skrbno določene. Posamezne igralce bi tako lahko označili kot bistvene, ključne (»essential actors«), brez katerih mednarodna arbitraža ne more obsta(ja)ti. To so stranke in arbitri. Druga skupina so ponudniki storitev – »service providers«, ki profesionalno, kot svojo dejavnost zagotavljajo storitve ključnim igralcem (zlasti odvetniki, arbitražne institucije, eksperti, zapisnikarji, tolmači, v novejšem času pa tudi financerji – third party funders). Kot tretjo skupino pa bi lahko označili tiste igralce, ki (so)oblikujejo sistem vrednot v mednarodni arbitraži – »value providers« (mednarodne organizacije, nevladne organizacije – NGOs, poklicna in profesionalna združenja, arbitražna društva, izobraževalne ustanove in tudi države (!) s svojo pravotvorno dejavnostjo). Te tri skupine nujno prihajajo v medsebojno interakcijo, pri čemer so se znotraj posameznih skupin izoblikovali točno določeni in do potankosti dodelani rituali, ki opredeljujejo pričakovani način vedenja članov skupine na mednarodnem arbitražnem parketu. V ritualih udeleženci sodelujemo, ker nam to prinaša različne koristi (motivacija!). Mednarodni arbitražni parket kot »social field« je namreč izjemno tekmovalno okolje. Gaillard izpostavlja predvsem tri skupine ritualov. Prvi in arbitraži najbolj »inherenten« ritual so arbitražne obravnave (arbitral hearings), na katerih prihaja interakcija med igralci do izraza na najbolj pristen (adversaren) način. Kot drugi ritual se navajajo t. im. »turnirji pripoznave« (recognition tournaments), na katerih stanovski kolegi med seboj izbirajo »najboljše« (arbitre, odvetniške pisarne, strokovne članke, govore ipd.). Tretji ritual v mednarodni arbitraži pa so periodična množična zbiranja »arbitražnih igralcev« (mass gatherings), ki v sebi nosijo stvaren simbolični pomen in socialni kapital. Udeleženci teh zbiranj potrjujejo svojo pripadnost arbitražni skupnosti in njenim vrednotam in si na ta način zagotovijo, da so »v igri«. Običajno so množična zbiranja zasnovana tako, da na njih ni prostora za »neiskrene« igralce.

Kako pa smo v letu 2015 inovirali v Sloveniji?

V marcu smo »krstno« organizirali prvo »pravo« arbitražno konferenco mednarodnega formata v našem prostoru – Joint UNCITRAL-LAC Conference on Dispute Settlement. Zrasla je na temeljih Konference slovenske arbitraže, ki smo jo organizirali v letih 2012-2014, prvič kot lokalno, zadnji dve leti pa kot regionalno konferenco skupaj z UNCITRAL. Ob robu konference smo organizirali tudi prvo »pravo« mednarodno arbitražno tekmovanje v Sloveniji – The Ljubljana Willem C. Vis Pre-Moot. V prihodnje se bodo tako v Ljubljani enkrat letno družili najeminentnejši »igralci« na področju mednarodne arbitraže, med katerimi si želimo tudi čim več slovenskih.

V juniju smo (po vzoru »najnaprednejših«) dodali še en gradnik v moderno arbitražno nadstavbo – Smernice za arbitre Stalne arbitraže pri GZS (The LAC Arbitrator’s Guidelines). Smernice so v prvi vrsti praktični pripomoček in vir informacij arbitrom za lažje vodenje in usmerjanje arbitražnih postopkov. Gre za prvi tovrstni zbir dobre arbitražne prakse pri nas, ki temelji na pričakovanjih strank do arbitrov ter izkušnjah in viziji arbitraže, kot jo zasledujemo v naši instituciji.

Neprecenljiv prispevek k inovaciji v slovenski arbitraži ste seveda cenjene avtorice in avtorji Slovenske arbitražne prakse. V treh letošnjih številkah vas je sodelovalo skupaj 22, iz osmih različnih držav. Vsak vaš članek je svojevrstna inovacija na razvojni poti arbitražne znanosti in prakse v Sloveniji. Aktualne, praktično uporabljive in v našem prostoru doslej še neobdelane (izvirne) teme, kot so davčna obravnava stroškov arbitražnega postopka, anti-suit injunctions v arbitraži, spoprijemanje arbitrov s korupcijo, vpliv insolvenčnih postopkov na arbitražo, in mnoge druge, to samo potrjujejo. Po vaših člankih posegajo arbitri, ko odločajo v praksi, citirani ste v sodbah slovenskih sodišč in v strokovni literaturi.

In nenazadnje, k inovaciji ste pomembno prispevali bralke in bralci Slovenske arbitražne prakse. Brez vas bi bilo vse delo (avtorjev in »sotrudnikov« v uredništvu) zaman. Zato smo za vas, cenjene bralke in bralci, v prihajajočem letu pripravili še eno inovacijo, za katero smo prepričani, da bo obogatila vašo uporabniško izkušnjo in revijo še bolj približala vašemu delu v praksi. Naročniki revije boste namreč v letu 2016 poleg tiskanih izvodov revije pridobili tudi ekskluzivno pravico dostopa do vseh (tudi najaktualnejših) številk revije v digitalni obliki na portalu Tax-Fin-Lex.

Inovativnost je glavno gonilo razvoja na vseh področjih družbenega delovanja. Prisotna pa je le v okoljih, kjer vladata vizija in pogum. Prepričana sva, da skupaj premoremo dovolj obojega, da nas bo »inovacijski navdih« spremljal tudi v prihodnje.

Inovirajte z nami tudi v letu 2016!